Grad Gorenji Mokronog

Blizu odcepa ceste Mokronog-Trebelno, ki vodi v Čužnjo vas, v neposredni bližini romanske kostnice in cerkve sv. Petra pri Trebelnem, kot lastniško cerkev so jo verjetno najkasneje v začetku 11. stoletja postavili savinjski grofje Breže-Selški, so na grebenu pičli sledovi gradu Gorenji Mokronog (Obernassenfuss).

Pozidali so ga gospodje Mokronoški, sprva višnjegorski in andeški vazali, nato pa spanheimski in do leta 1335 tirolski ministeriali, ki so se na to območje kot svoboden viteški rod doselili iz daljnega Wuertemberškega. Že leta 1137 je omenjen vitez Henrik de Nazzenfuz, 1143 Adalbert, nato 1177 Otto in Albert, 1215 Oton Nazzenvuz, 1248 pa spanheimski ministerial Wolzlin. Grad je omenjen leta 1364 (Ober Nazznfuz), izrecno pa šele 1372 in 1381 kot trdnjava (veste Obernnassenfuss) in leta 1465 kot grad (gslos Ober Nassenfuss). Leta 1364 je omenjen grajski kaplan Albreht, ki pa je skrbel za dušni blagor tudi v cerkvi sv. Tilna v Mokronogu. Stolpasti grad so pozidali že zelo zgodaj, najkasneje v začetku 12. stoletja; to je zagotovo bil tudi prvi grajski objekt na širšem mokronoškem območju. Po letu 1335 so Habsburžani podeljevali grad in gospoščino v zastavo. Med zastavnimi lastniki v drugi polovici 14. stoletja so bili gospodje Schaerffenbergi s Svibnega (pred letom 1372, takrat je omenjen njihov kastelan Wulfing Vaist), grofje Celjski (leta 1372 ga je vdova Kolona Svibenskega zastavila grofu Hermanu Celjskemu), leta 1381 pa ga imela v zastavi Elizabeta s Čreteža. Grad so od začetka 14. stoletja upravljali številni kastelani, ki so se imenovali po Gorenjem Mokronogu.

Pozneje je grad kot deželnoknežji fevd šel iz rok v roke. Cesar Friderik III. ga je konec 15. stoletja zastavil Engelhardu pl. Auerspergu, v začetku 16. stoletja so bili zastavni gospodje pl. Galli (leta 1504 - der Edelfeste Andre Gall auf ober Nassenfuss, 1562 je omenjen Martin pl. Gall), leta 1598 je nadvojvoda Karel prodal gospoščino generalu Vojne krajine baronu Juriju Lenkoviču (ta je bil zastavni lastnik že od leta 1562), ki pa je grad kmalu dal v zakup Andreju pl. Soncu. Gorenji Mokronog je bil hudo poškodovan med potresom 1511. leta, verjetno so ga le deloma obnovili in ga prepustili počasnemu propadanju, saj se je v razpadajoče poslopje leta 1534 vselil uskoški kapetan Kobasić iz Žumberka. Stavbna zgodovina Gorenjega Mokronoga ni raziskana, na voljo nam je le Valvasorjeva upodobitev razvalin. Verjetno je bil na grajski kopi, zavarovani z globokim obrambnim jarkom, na treh straneh pa s strmimi pobočji, najprej pozidan mogočen obrambni stolp z obzidjem. Na obzidje in stolp so verjetno že kmalu prislonili palacij, onkraj obrambnega jarka pa na ravnem platoju uredili obsežno predgradje, zavarovano z obzidjem in obrambnimi stolpi. V 17. stoletju sta še stala razvaljeni obrambni stolp in palacij, v naslednjih desetletjih in stoletjih pa je obdelani kamen postal dobrodošlo gradivo pri zidavi hiš okoliških prebivalcev. Danes je viden obrambni jarek, ki ločuje grajski grič od pobočja, na njem pa so z rušo prekriti ostanki temeljev, ki sem ter tja pogledajo na dan. Blizu grajske kope, jugovzhodno od nje, je v zemlji luknja s premerom štirih metrov, deloma obzidana s klesanim kamenjem. Verjetno gre za ostanek nekdanjega okroglega obrambnega stolpa ali cisterne, ob poti v bližini asfaltne ceste pa se pod rušo skrivajo ostanki obodnega zidovja predgradja. Ohranjena je še nekdanja grajska pot, ki vodi iz Gorenjih Laknic. Dokončen odgovor o celotni grajski zasnovi bodo dala le arheološka izkopavanja.

Ivan Jakič