Mokronožci
»Ni kaj! Če natanko premislimo,« je za Mokronožce zapisal Tone Pavček, »so tudi v današnjih (grdih) časih elektronskih čarovnic, umazanih rek, vsesplošne umazanije in druge zoprnije na svetu lahko prikupne in prijetne stvari, le če imaš ščepec fantazije, ali pa če zaupamo v staro preizkušeno čarovnijo otroških babic in odraslih otrok. Tako je kajpak mogoče verjeti v čudo, da so v našem stoletju na svetu škrati in čemu, lepo prosim, tudi ne bi bili! Tu za ped pred nosom ti figo molí prebrisan kujonček in se reži vate s svojimi dobrimi hudomušnimi očmi. Zato kajpak ni čudno, da pride mož, ki zna gledati in poslušati, pa na mah odkrije, kako nalahno kakor po mahu stopicajo majhni možički in gredo, kakor že tolikokrat doslej, nekam dobro delo opravit. In ko jih je tako opazoval pri delu in potem poslušal, kaj so pravili o tem modri ljudje in še bolj modri otroci tam okrog Lošč in Mokronoga, je še sam naredil dobro delo: zapisal je zgodbe o videnih škratih.«