Grad Mokronog
Mokronoška gospoščina je bila v 11. stoletju last savinjskih grofov Breže-Selških, ki jo je grofica Hema leta 1043 podarila Krškemu samostanu na Koroškem. Tako je bil Mokronog s širšo okolico od 1072. do 1616. leta last krške škofije, gospoščino pa so upravljali njeni ministeriali in poznejši fevdniki s sedežem na mokronoškem gradu. Grad Mokronog (Nassenfuss) so kot krški fevdniki sprva upravljali vitezi Mokronoški z Gorenjega Mokronoga. Tako je leta 1177 omenjen vitez Otto kot višnjegorski ministerial na gradu Gorenji Mokronog in krški fevdnik na mokronoškem gradu. Prvič je grad omenjen v virih šele leta 1256 kot castro Nazenfuez (1265 castrum Nazzenvoez, 1349 Nider Nazznfus), vendar pa je bil prvotni stolp pozidan verjetno že v 12. stoletju. Leta 1279 je mokronoški grad (castrum Nazzenfuss) zasedel vitez Viljem Schaerffenberg s Svibnega (Ostrovrhar), zato je moral njegov nečak Henrik Planinski obljubiti krškemu škofu Johannesu, da bo pri svojem stricu Viljemu izposloval vrnitev stolpa v Mokronogu in gradu Stražberk, ki ju je neupravičeno zasedel. Kot kaže, je takrat v boju padel zadnji mokronoški vitez in je rodbina izumrla, njeno ime in grajsko upravo pa je prevzela stranska veja rodbine. Do sredine 15. stoletja so grad upravljali gospodje Mokronoški (leta 1284 je omenjen Henrik iz Mokronoga, 1305 Guenther, 1337 Valter, 1451 Andrej in Janez Mokronoška), nato pa je gospoščina prešla v druge roke kot zastavna, nato pa trajna last. Med grajskimi kastelani in oskrbniki so omenjeni Skeyneckerji (1466), Pfafoitscherji in leta 1499 Sigmund Mordachs. Leta 1440 je grad zavzel celjski vojskovodja Jan Vitovec, katastrofalni potres leta 1511 mu ni prizadejal večje škode, so pa grad štiri leta pozneje deloma porušili uporni kmetje. Grad so krški škofje kmalu obnovili.
Krški škof Krištof je leta 1576 zastavil gospoščino Andreju Gallu pl. Gallenbergu (grad in gospoščino je leta 1590 upravljal Boštjan Schratt), škof Janez Jakob pa leta 1616 prodal Jožefu pl. Maherčiču. Nato so se kot lastniki gospoščine zvrstili Ernest Mihael Scherer pl. Schernburg (1656), od leta 1674 njegov zet baron Janez Danijel Kheysell, leta 1693 je gospoščino kupil baron Janez Gotfried Wintershofen, dve leti zatem pa jo je dedoval grof Franc Ernest Reissig. Leta 1758 je grad pridobila grofica Marija Ana Christalnigg por. Formentini, po letu 1789 pa na gradu srečamo baronico Marijo Ano Schaefmann. Po njej je leta 1811 dedovala Marija Ana Storch pl. Sturmbrand in polovico gospostva prepustila soprogu baronu Ludviku Mandlu, nato je grad imel sorodnik baron Gustav Berg (od 1850), leta 1902 pa je Mokronog prešel v meščanske roke: grad sta kupila lesni trgovec iz Broda pri Dolenjem Logatcu Janez Hladnik in ljubljanski trgovec Janez Bahovec; slednji je postal čet dve leti edini lastnik. Leta 1905 je grad kupil Anton Mausar, posestnik iz Mokronoga, 1909 Janez Smrekar iz Ljubljane, 1912 pa odvetnik dr. Otto Vallentschag. Med prvo svetovno vojno je bil v rokah Dunajčana Hoffmanna in od leta 1931 naprej bančnega ravnatelja Ladislava Pečenka iz Ljubljane. Leta 1937 ga je kupila Ljubljanska kreditna banka, zadnji lastnik pred drugo svetovno vojno pa je postal leta 1940 Savel Kalin, industrijalec iz Mokronoga. V prvi polovici 16. stoletja je Mokronog dobil podobo mogočne rezidence z več sklenjenimi dvonadstropnimi trakti z dvema palacijema in stolpoma ob bokih, ki so oklepali arkadirano dvorišče. Tako ga je upodobil Janez Vajkard Valvasor v svoji Topografiji vojvodine Kranjske. Risba v Valvasorjevi Slavi se razlikuje od upodobitve v Topografiji in verjetno bolj ustreza dejanskemu stanju: tako je upodobljen le en stolp, ki se nad južno stranico dviga nad grajskim poslopjem. Stavbna zgodovina mokronoškega gradu sicer še ni povsem preučena, vendar lahko sklepamo, da je šel skozi vsaj tri oz. štiri gradbene faze. Ob prvotnem jedru so bile postopoma pozidane nove zasnove, ki so se širile po grajskem griču, tloris se je tako povečeval in kompliciral. V prvotnem obdobju, ki sega v sredo 12. stoletja, je bil na nizkem skalnatem griču pozidan romanski večnadstropen stolp, zavarovan z obzidjem, ki se mu je verjetno že hkrati, morda pa šele v začetku v 13. stoletja, pridružilo stanovanjsko poslopje (palacij), tako da je nastal grad kastelne zasnove. Objekti so bili na južni strani, obzidano dvorišče se je širilo proti severu. V gotski dobi so v jugozahodnem vogalu pozidali stolpasto poslopje, na obzidje proti trgu (zahod) prislonili nov palacij pravokotnega tlorisa, na severni strani pa uredili obširno predgradje. Prvotni vhod v grad je bil v severozahodnem vogalu, tam, kjer so danes stopnice. V renesančni dobi, po kmečkem uporu leta 1515, pa so pozidali grajski grič na severni in vzhodni strani, tako da je nastala stavba nepravilnega pravokotnega tlorisa, saj se je novi vzhodni trakt prilagodil zalomljeni obliki terena, tam so tudi pozidali arkadne hodnike. Takrat so ob prvotnem vhodu postavili tudi mogočno polkrožno bastijo s premerom skoraj dvanajst metrov, ki je danes ohranjena še v višini treh metrov. V baročni dobi so grad predelali, znižali romanski stolp do višine ostalih traktov in skozenj uredili nov vhod, nekdanji obrambni jarek pa zasuli. Mokronoški grad z velikim notranjim dvoriščem je zavzemal nad dva tisoč kvadratnih metrov (ožja stranica je bila dolga štirideset metrov, daljša, zalomljena, pa okoli šestdeset metrov). Grad, v katerem je bilo veliko bogate opreme ter lepe renesančne freske (datirane med letoma 1520 in 1530), je bil bombardiran in požgan med drugo svetovno vojno, po njej pa so ga minirali, da bi dobili kamenje za obnovo trških hiš. Še pred desetletji je bil deloma ohranjen nekdanji romanski stolp kvadratnega tlorisa (s sedem in pol metrov dolgimi stranicami ter meter in sedemdeset centimetrov debelimi stenami) lepe pravilne zidave, katerega temelje je danes že prerasla ruša. Danes je najbolj ohranjeno obodno zidovje na vzhodu in severu z delom poznogotske oz. renesančne stavbe, podprte z opornim zidcem (kontraforom), delno stolp na jugozahodnem vogalu in obodno zidovje poznogotske stavbe na zahodni strani ter ob njem ostanki polkrožne renesančne bastije, pa tudi del renesančnega trakta z arkadnimi hodniki. Nedavno počiščeni grajski grič in deloma sanirano zidovje v družbi z župnijsko cerkvijo sv. Tilna še vedno izstopa v veduti Mokronoga.
Ivan Jakič