Regija ima pomemben geografski položaj, ki se je pokazal še posebej v času naseljevanja teh krajev. Bogate arheološke najdbe pričajo o gosti poselitvi že v prazgodovinski, rimski in zgodnjeslovenski dobi. Gradovi pomenijo opuščanje staroslovenskih gradišč in uvajanje v pridvorno politično in gospodarsko življenje. V 10., 11. in 12. stoletju se pojavljajo na težko dostopnih grebenih našega gričevja in ustvarjajo tipično slovensko panoramo skupaj z našimi belimi cerkvicami, ki se kmalu po utrditvi dinastičnih oblasti pojavljajo ob gradovih ali pa na izpostavljenih točkah posesti. Vzporedno z njimi nastajajo po grebenastih pobočjih in dolinah bogata kmetijska zemljišča s slikovitimi, za našo pokrajino značilnimi zaselki. Pred poplavami varna območja ob pomembnih prometnih poteh so tudi najgosteje naseljena. Prevladujejo gručasta in obcestna naselja. Pod zmernim podnebjem so se iz srednjega veka sem izvila posamezna trška središča, ki so ohranila nekaj lastnosti vitalnih vozlišč, ki jim pritiče specifičen razvoj v "trge". Na Trebeljanskem Trebelno, v Mirnsko-Mokronoški kotlini pa Mokronog vsak zase obvladata svoja teritorialna zaledja. V hribovjih in na planoti pa je poselitev razpršena v obliki zaselkov. Zaradi slabše dostopnosti in oddaljenosti od večjih središč ter težav z vodno oskrbo so se ta območja v polpretekli dobi močno izpraznila. V zaledju Mirnske doline prevladuje poselitev po slemenih, vrhovih in pobočnih terasah ter uravnavah, zato njene doline niso povezovalni, ampak ločitveni element. Slemena Posavskega hribovja se polagoma znižujejo proti ugrezajoči se Mirnsko-Mokronoški kotlini. Zato glavna odvodnica vodà v tem območju, reka Mirna, tu poplavlja. Skozi Krško gričevje se prebija na severovzhod proti Sevnici in se tam izliva v Savo. Na jugovzhodu zbira vode Krkin pritok Radulja. Srednja Dolenjska ima zmerno celinsko vlažno podnebje z letno količino padavin okrog 1200 mm in povprečno letno temperaturo 9 oC (jan. -1 oC, jul. 18 oC). Kaže se prehodnost med panonsko-subpanonskim in srednjeevropskim podnebnim območjem in z njo povezana zahodna meja subpanonskega vegetacijskega in kulturnega vpliva. V Dolenjskem podolju se je oblikovala zahodna meja subpanonskega vinogradništva. Vinogradi pokrivajo prisojna pobočja v toplotnem pasu, ki se začenja nekaj 10 m nad dnom dolin in sega do nadmorske višine 450–500 m. Naprej proti zahodu pa te tipične vinogradniške pokrajine povsem izginejo. Kraji, ki so v Mirnski dolini dvignjeni nad kotlino okrog 280 m, so glede dolžine poljedeljske sezone primerljivi s kotlinskimi, ki so prikrajšani zaradi temperaturnega obrata, ležeči na nadmorski višini 300-500 m pa imajo za cvetenje sadnega drevja prednost pred dolino ali pa za njo ne zaostajajo. Sem spada večina obrobnega gričevja oziroma neposrednega kotlinskega zaledja. Sicer gre tu za staro kulturno pokrajino. Naselja so umaknjena na terase in oble gorice, dvignjene nad poplavno dno. Zaradi izredne kamninske pestrosti, hkrati pa različnih tipov reliefa in hidrografskih oziroma talnih vodnih razmer je v Mirnsko-Mokronoški pokrajini prisotno večje število različnih tipov prsti. V hribovju in gričevju s prevladujočimi karbonatnimi kamninami, v območju fluviokraškega reliefa, na pobočjih z naklonom nad 11° so se razvile plitve do srednje globoke pokarbonatne in rjave pokarbonatne prsti, na ozkih slemenih in vrhovih ter strmih pobočjih pa različne rendzine. Za kmetijske namene so izkoriščene predvsem različno debele rjave prsti, razvite na apnencu in dolomitu, na mešanici trdega laporja, apnenca in peščenjaka, ali pa na mehkih karbonatnih kamninah. So zračne, vlažne, prepustne in srednje bogate z bazami. Kmetijska raba prevladuje tudi na rjavih prsteh na meljasto-ilovnatem nanosu, ki so omejene na robove Mirnsko-Mokronoške kotline. Današnji izbor njivskih kultur ustreza kmetijski usmerjenosti v živinorejo. Na osojnih, strmih, kamnitih ali za erozijo občutljivih pobočjih in na najbolj zakraselem svetu se je ohranil gozd. Srednji Dolenjski je pečat vedno dajalo kmetijstvo. V 19. stoletju je regija začela zaostajati za drugimi slovenskimi pokrajinami. Prepad je rasel zaradi pozne izgradnje železnice (1894) in elektrifikacije, zapoznele in šibke industrializacije ter zaostalega kmetijstva. Regija je bila zapostavljena tudi po drugi svetovni vojni in je poleg Bele krajine doživela tudi največji odliv prebivalstva v Sloveniji. Občina Mokronog-Trebelno bi imela, kolikor bi obstajala, leta 1869 3921 prebivalcev, kar je 36,48 % več, kot jih je imela dobri dve leti pred ustanovitvijo samostojne občine. Znaki zaostalosti so se začeli zabrisovati šele v zadnjih desetletjih.
Svet ob Mirni in Radulji
Občina Mokronog-Trebelno kot del osrednje Slovenije, natančneje Srednje Dolenjske, ki se razpotega po Mirnski dolini in Raduljskem hribovju, je izrazito prehodna pokrajina, ujeta v razgiban prostor na stičišču alpskega, dinarskega in panonskega sveta. To se odraža v njeni kamninski sestavi, v reliefnih, hidrografskih in podnebnih značilnostih, v tipih prsti, rastja in živalstva, pa tudi v gospodarskem in kulturnem pogledu.
»Dolenjska mi je dolgo bila neznana dežela, ker sam nikoli nisem prišel v te kraje. Kolikor pa sem jo poznal iz naše literature, iz našega časopisja, iz naših klasikov Levstika, Jurčiča, Trdine, pa sem imel o njej precej motno sliko«, je v svojem potopisu Od Mokronoga do Pijane gore zapisal Prežihov Voranc in nadaljeval: »Imel sem vtis, da je to dežela mehke romantike z neštevilnimi cerkvicami in gradovi, z vinskimi goricami in zidanicami, z grički in dolinami, koder živi dobro ljudstvo lahko, brezskrbno življenje, pije cviček in prepeva, hodi po božjih poteh in lovi polhe. Nekaka dežela poezije, katero lahko zavidamo drugi zemljani.« S tako podobo o Dolenjski je Prežihov Voranc 1940. leta, tik pred izbruhom druge svetovne vojne, na železniški postaji Mokronog stopil na dolenjska tla. »Že ko sem se vozil iz Ljubljane po dolenjski železnici«, je zapisal v potopisu, »sem se prepričal, da je Dolenjska res lepa dežela. Ko pa sem prišel v Mirnsko dolino, se je lepota dežele še povečala. Hribovje, ki dolino obdaja, ima tako lepe, rahle linije, da takoj zraseš z njimi. Zidanice, posejane po daljnih goricah, ti s prešerno mirnostjo mežikajo nasproti. Številni gradovi, mogočne cerkve, mimo katerih se voziš, ti poleg romantične lepote dajejo tudi slutiti, da mora kraj tod biti rodoviten, kajti sicer bi se graditelji teh starin ne naseljevali v njem.«
