Trebeljansko

Trebeljansko je gričevnata pokrajina, sicer sorodna sosednji Mirnski dolini, a tu se močneje uveljavljata kraški in fluviokraški relief. Na zahodu se stika s Trebanjsko pokrajino, na jugu zajame Štatenberško dolino, potem pa njegova meja sledi Radulji proti vzhodu in kasneje proti severu vse do njenega okljuka pri gradu Klevevžu. Dalje teče meja proti severu po vzhodnem robu planote do potoka Laknice. Severna meja Trebeljanskega poteka deloma po Laknici, deloma pa po mirnski razvodnici. Mikroregija v celoti pripada porečju Radulje, ki je tako kot Temenica Krkin pritok. Tudi Trebeljansko je kamninsko heterogena regija. Med Laknico in mirnsko razvodnico na eni in Trebelnim na drugi strani se menjavajo različno stare triadne kamnine. V prevladi sta apnenec in dolomit, v posameznih pasovih se vmes nahajajo tufi, tufiti, dolomitne breče in konglomerati, drugje pa plasti laporja in peščenjaki. Na neprepustne kamnine so vezani številni izviri. Južno in vzhodno od Trebelnega so večje površine krednih lapornatih in apnenčastih sedimentov. Ta svet je močno vrtačast, s številnimi uravnavami, posameznimi uvalami in suhimi doli. Sredi krednih sedimentov se vzhodno od potoka Gostinčice nahaja celo večja krpa čistega jurskega apnenca. Tu opazimo nekaj zelo kratkih ponikalnic.
Južni del Trebeljanskega – Štatenberška dolina in levi del porečja Radulje - je v celoti iz plastnatega in neplastnatega dolomita. Tu je več izvirov, a nekatere vode že po kratki poti izginejo v kraška tla. Blizu Cerovca se nahaja celo kraška jama. Radulja izvira na skrajnem severozahodu, 510 m visoko, v krednih lapornatih apnencih in starotriadnih karbonatno-silikatnih kamninah Debenškega hribovja. Do široke Štatenberške doline teče v dinarski smeri, potem pa se uveljavi alpska smer. Pri Bitnji vasi se strmec zmanjša, dolina se razširi in plosko dno z mokrotnimi travniki priča o njenem poplavnem značaju. Obdelane so le vzpete terase, naselja pa ležijo po oblih vrhovih in vršnih, slemenskih ali pobočnih uravnavah. Še posebej počasi in v številnih okljukih teče Radulja med Štatenbergom (345 m) in pritokom Gostinco. Na tej poti dobi več kratkih pritokov z leve in desne strani. Gostinca je njen največji pritok s severa, zbira pa vode s širšega območja Trebelnega. Radulja zaide potem v ožjo, do 150 m globoko deber z ujetimi meandri in tu dobiva okrepitve le še z desne. Na levi strani opažamo nad globoko dolino Radulje le obvisele suhe doline. Široko območje vzhodno od potoka Gostinčice je namreč močno zakraselo in brez vodotokov. Dolina Radulje se spet odpre šele pri Klevevžu. Tam se rečica obrne za 180° proti Krški kotlini. Kmalu se ji s severozahoda pridruži Laknica, ki odmaka južni del Mokronoškega gričevja, skupaj z Lukovnikom pa tudi severni del Trebeljanskega. Kot Radulja tudi Laknica sili v Mirnino porečje, saj erozijska moč Krke v primerjavi z Mirnino raste. Kljub velikemu deležu karbonatnih kamnin je Trebeljansko relativno gosto prepredeno z vodotoki. V severnem delu izrazito izstopa smer V–Z, južno od Trebelnega pa se menjavata smeri S–J in V–Z.
Regija je imela pomemben položaj že v prazgodovinskem obdobju in leži v bližini vseskozi pomembne prometnice skozi Dolenjsko podolje. Prometna povezava med Dolenjskim podoljem in Mirnsko dolino prek Trebelnega pa je le lokalnega pomena.