Reka Mirna

Reka Mirna je 44 km dolg desni pritok reke Save. Ima velik prometni pomen, saj omogoča povezavo Dolenjskega podolja s savsko dolino prek težko prehodnih Posavskega hribovja in Krškega gričevja. Po dolžini se uvršča na šestnajsto, po površini porečja (296 km2) pa na enaindvajseto mesto med slovenskimi vodotoki. Ker predstavlja glavni vodotok v okrog 300 m² velikem območju, kjer se stikajo tri velike evropske regije, znatno vpliva na krajinsko-ekološke značilnosti prostora. Nekdaj naj bi odmakala tudi Stiško-Šentviški kot, v zgornjem pliocenu pa naj bi jo obglavila Temenica. Povprečna nadmorska višina porečja meri 403 m, največja višinska razlika pa 673 m. Mirna izvira na višini 735 m pod Presko nad Moravčami pri Gabrovki. Povirje ima v neprepustnih permo-karbonskih kamninah predalpskega Posavskega oz. Kumskega hribovja. Na svoji poti do izliva v Savo pri Sevnici (175 m) premaga višinsko razliko 560 m. S hribovitega in planotastega sveta se hitro spusti v ugrezajočo se Moravško kotlinico (350 m), kjer prvič poplavlja, potem teče skozi ozke, do 90 m globoke debri v fluviokraškem Gabrovškem in Mirnskem gričevju in pri naselju Mirna na višini 250 m vstopi v skoraj 10 km dolgo Mirnsko-Mokronoško kotlino. V zahodni del kotline se steka kar pet pritokov Mirne: s severa in z zahoda potoka Lipoglavščica in Vejar, z juga in jugovzhoda pa Gomilščica, Pravharica in Zabrščica. Proti vzhodu teče Mirna bliže južnemu robu kotline. Tu je struga regulirana. Debela plast rečnih naplavin je dokaz za dolgotrajno ugrezanje, ki poteka še danes. Reka poskuša uravnotežiti svoj profil, zato tu pogosto poplavlja in odlaga ilovnato-glineno gradivo. V kotlini je dobri dve tretjini vseh poplavnih površin v porečju (9 km2). Ta je bila še nedavno redno poplavljena na 17.5 %, ob visokih vodah pa še na nadaljnjih 5.6 % površin. Če upoštevamo samo dno kotline, lahko govorimo kar o poplavni pokrajini, saj redne in izredne poplave tu doletijo skoraj polovico površin. Visoka talna voda omogoča med Dobom in Bistrico pri Mokronogu celo obstoj prvobitnega poplavnega gozda hrasta doba in belega gabra. Poplavišče rednih poplav je v srednjem delu Mirnsko-Mokronoške kotline široko 0.25 do 1 km; najširše je na mestih, kjer se v kotlino iztekajo stranske doline. Po dolinah Jeseniščice, Bistrice, Busenke, Sotle in Lanšpreščice seže poplavni svet tudi v gričevje; tam je 35.6 % vseh redno poplavljenih površin v porečju. Manjša so poplavna območja desnih pritokov Mirne, Glinškega, Gomilskega, Bačjega potoka, Savrice in Stajniškega potoka, ki so na prehodu iz Debenškega hribovja v Mirnsko-Mokronoško kotlino. Od glavnega poplavnega območja so ločena poplavišča Mirne med Moravčami in pritokom Dušico, Tihabojščice med Tihabojem in Homom, Vejarja v Vejarski kotanji, spodnje Mirne med Tržiščem in vstopom v deber severovzhodno od Gabrja, spodnje Hinje in Tržiškega potoka ter več potokov v Šentjanškem gričevju. Tudi tu je najpogostejši vzrok poplavljanja ugrezanje območij. Hidrografska mreža mirnskega porečja je neenakomerno razvita. Na dobrih 90 % površin porečja, v območju rečno-denudacijskega in fluviokraškega površja, prevladuje površinska rečna mreža. Povprečna gostota dolin je 1900 m/km2, tistih s stalnimi vodotoki pa 666 m/km2. Rečna mreža je najgostejša v zahodnem delu porečja, to je v območju Turnske Cerknice, Cerknice in Dušice, kjer doseže gostoto 2000 do 4000 m/km2, precejšnja je tudi v območju Šentruperškega in Šentjanškega hribovja in Krškega gričevja. Na območjih, kjer se prepustne kamnine menjajo z neprepustnimi, ali na kraških tleh z večjimi nakloni, opažamo krajše ponikalnice, kraške izvire ter suhe doline in dolce. Kraški relief s podzemnim vodnim odtokom pa se v mirnskem porečju uveljavlja le na 3 % površin, najbolj strnjeno na območju Dolske in Gobljansko-Vodiške planote in na območju Trebanjskega. Na severozahodni in zahodni strani je v kraško prevotljenem svetu razvodnico težko določiti, saj voda podzemno odteka tudi proti Sopoti in zgornji Temenici. Ker se Krška kotlina ugreza hitreje kot Mirnsko-Mokronoška kotlina, erozijska energija Krke raste, Mirnina pa upada. Leva Krkina pritoka Temenica in Radulja zato zadenjsko hitro napredujeta proti razvodnici z Mirno. Razlike v tektoniki so tudi vzrok neenaki eroziji znotraj porečja. Močnejše dviganje v njegovem severnem delu je vplivalo na podaljševanje levih pritokov Mirne, medtem ko je zastajanje grude na jugu vodilo h krajšanju njenih desnih pritokov; odtod izrazita asimetričnost porečja. Mirna dobi najmočnejše pritoke z leve strani Posavskega hribovja. Med Dolsko in Gobljansko-Vodiško planoto ter v Dolskem hribovju ima svoje povirje Bistrica s pritokoma Bučavnico in Beno, v Šentruperškem hribovju Jeseniščica, v Šentjanškem hribovju pa Hinja. Pri Pijavicah Mirna zapusti kotlino. Dolina preči Krško gričevje in se vse bolj oži. Tik pred izlivom v Savo se Mirni z leve pridruži še Grahovica, ki ima alpsko smer. Mirnsko deber vzhodno od Mirnsko-Mokronoške kotline lahko razdelimo na zgornji mlajši in spodnji starejši del. Reka je prvotno vijugala po širši ravnici, ob dvigovanju hribovja pa se je sproti vrezovala. Tako je nastala epigenetska dolina z ujetimi okljuki. Niže od Turiškega gradu je ozka deber zelo stara. Nastala je v območju največjega dvigovanja in je antecedentnega značaja. Reka Mirna ima dežno-snežni rečni režim. V obdobju med letoma 1961 in 1990 je imela povprečni letni pretok 4.48 m3/s. Spada med večje dolenjske vodotoke, a je v primerjavi s Krko, katere povprečni pretok znaša 54.7 m3/s, že precej manj vodnata. Maksimalni pretok v marcu in aprilu, v času pomladanskega deževja in topljenja snega, je skoraj še enkrat večji kot minimalni pretok v avgustu, septembru in juliju, ko se odraža poletna evapotranspiracija. Drugi višek novembra in decembra je le nekaj nižji od pomladanskega. V enem letu se z evapotranspiracijo izgubi dobra polovica padavinske vode, kar sklepamo na osnovi razlike med letno količino padavin 1200 mm in specifičnim odtokom, ki znaša 17 l/km2 v eni sekundi. Verjetno so izgube z evapotranspiracijo nekoliko manjše, če upoštevamo, da del padavinske vode, ki pade na porečje Mirne, odteče podzemno drugam, v Sopoto in zgornjo Temenico. Višina potencialne evapotranspiracije, to je količina vode, ki se izgubi v zrak z izhlapevanjem iz tal in s transpiracijo iz rastlin, je v vseh mesecih, tudi v času vegetacijske in poljedelske sezone, manjša od srednje količine padavin. Torej gre za pozitivno vodno bilanco oziroma za vlažnostni presežek. Stanje je še najbolj neugodno v mesecu juliju, ko sta potencialna evapotranspiracija in količina padavin skoraj izenačeni. Ti dve količini se na rečnem pretoku odrazita z eno- do dvomesečno zamudo. Porečje Mirne spada z okrog 100 sušnimi dnevi med slovenska območja z največjim številom sušnih dni v letu. Povprečno se zvrsti 7 sušnih dob, ki trajajo okrog 14 dni (sušna doba je vsaj 10-dnevno obdobje, ko pade pod 0.1 mm padavin dnevno). Minimalne pretoke doseže na 5 do 10 let. Nekatera območja zaradi svojega značaja sušo redno občutijo in so ob njenem nastopu bolj prizadeta kot druga. Suša namreč ni odvisna le od količine in razporeditve padavin ter temperature, ampak tudi od krajevnih reliefnih, litoloških in pedoloških značilnosti. Na nadpovprečno evapotranspiracijo moramo računati v precejšnjem delu porečja: na prsteh na prepustnih karbonatnih kamninah, na prsteh z majhno retencijsko kapaciteto in na skeletnih prsteh na strmih pobočjih (takih območij je po grobi oceni okrog 13 %). Sušnejše so tudi južne, jugozahodne in jugovzhodne ekspozicije, ki v porečju zavzemajo tretjino površin. V velikem delu površja je prisotna še močna vetrovnost, njen učinek pa je posebej izrazit zaradi izredne reliefne razčlenjenosti in številnih vetru izpostavljenih vršnih, slemenskih in dolinskih leg.